Moralne sodbe, intuicija in moralna nacela: knjiga Vojka Strahovnika IPAK 2009, 266 str. Moralne sodbe so osrednja os okoli katere se vrte odlocitve za dejanja, v svoji eticni razseznosti. Smiselno je trditi, da moralne sodbe temelje na uvidu oziroma na intuiciji. Ob tem pa se zastavlja vprasanjeo vlogi moralnih nacel oziroma splosnosti pri takih na intuiciji utemeljenih sodbah. To je na grobo receno snov, s katetro se ukvarja knjiga Vojka Strahovnika.
Uvodoma nakazana razlika med etiko in metaetiko je razdelana ob vprasanjih metafizike (moralni nenaturalizem in realizem), semantike, spoznavne teorije in moralne psihologije. Naceta so se vprasanja filozofskoh pristopov k intuiciji, ter se posebej k moralni intuiciji in k moralni fenomenologiji. Moralni intuicionizem je ob temah normativnosti in moralne intuicije zgodovinsko in sistematicno pregledan v delih Sidgwicka, Moora, Pricharda, Rossa, Broada in Audija.
Moralni partikularizem je predstavljen kot vrsta intuicionizma, zacensi z obravnavo vrst partikularizma in holizma razlogov ter argumentov v podporo, kot tudi ugovorov partikularizmu. Sledi obravnava moralnega konflikta, dilem in pluralizma. Pri tem je ocenjena vloga moralnega preostanka. Moralne dileme so najprej ocenjene kot izziv realizmu in kognitivizmu, sledi pa obramba slednjih dveh. Pregledana je se normativna struktura moralnega konflikta, skupaj s fenomenologijo moralnega preostanka. Koncno je govora o intuicionizmu, partikularizmu in o moralnih splosnostih. Zarisana je paleta od zmernega pluralisticnega partikularizma, preko upraviljenega partikularizma, zamejenih nacel in privzetih nacel, cez mehke splosnosti in do privzetih razlogov. Sledi pregled interpretacij prima facie dolznosti in njihove vloge kot temeljnih moralnih razlogov.
Kako se pojavi vloga intuicije pri moralnem sklepanju? Tukaj je enostaven razmislek. Ce bi nase moralne sodbe vselej vodila enoznacno dolocena splosna nacela, bi se lahko enostavno ravnali po pravilih, ki jih slednja predpisujejo. V tem primeru pa presojanje konec koncev sploh ne bi bilo potrebno, ampak bi bile moralne odlocitve vnaprej jasno opredeljene za vsak mozni polozaj. Potreba po moralnih sodbah pa se pojavi, ko pride do moznega nestrinjanja glede pravilnosti nasih odlocitev. In taksno nestrinjanje vznikne, ko v danem polozaju na naso izbiro pritiska dvoje ali vec splosnih nacel, ki so med seboj v konfliktu. Tako je moralni pluralizem temelj vzniku moralnega presojanja.
Moralni partikularizem predstavlja naslednjo stopnjo spodbude za moralne sodbe. Iz samega naziva moralnega partikularizma, posamicnega in enkratnega pristopa k moralnim odlocitvam, je razbrati nasprotovanje vlogi moralnih splosnosti oziroma nacel. Misljeno je, da deluje na vsakrsno naso moralno odlocitev cela vrsta silnic, ki jih ni mogoce zajeti s splosnimi pravili. Posamicne situacije, v katerih potekajo nase moralne odlocitve, so kompleksne in bogate v toliksni meri, da bi bilo vsakrsno sklicevanje na splosnosti zmotno. Splosnosti namrec zahtevajo enotnen in predvidljiv odziv v razlicnih situacijah. Nezvedljiva razlika bogastva posamicnih polozajev pa take enoznacnosti ne dopusca, saj je zavoljo holizma razlogov doloceno nacelo sedaj razlog v prid, potem pa zopet razlog zoper doloceno vrsto odlocitve in delovanja.
Razumljivo je, da moralni partikularizem zato potrebuje oporo na intuicije, ki so v podlago moralnim sodbam. Strahovnik pripozna moralni partikularizem kot vrsto intuicionizma. Vendar pa v razliko s skrajnim partikularizmom, ki zanika vsakrsno vlogo moralnih splosnosti pri presojanju, slednjo prepozna v silnicah, ki jo v moralno intuitivno presojanje vnesejo splosnosti. Problem je namrec v tem, da intuicija oziroma uvid sloni na silnicah, ki so v oporo presojanju, silnice pa so posledica obstoja splosnosti. Tudi taksno monisticno stalisce, kot je posledicizem, dopusca mozen pluralizem silnic, ki so v oporo na uvidu sloneci moralni sodbi.
Zlasti zanimive so se predstavitve fenomenoloskih argumentov, ki pricno z opisom kvalitativnega izkustva o presojanju in vodijo do metaeticnih sklepov. Moralne dileme silijo k presojanju. Argument sploscenja moralne pokrajine nas sili zavreci skrajni moralni partikularizem in ga nadomestiti z na uvidu utemeljenim moralnim pluralizmom.
Knjiga Vojka Strahovnika nas seznanja s pomembnim filozofskim podrocjem in smerjo, poleg tega pa ponuja se izvirno resitev, za katero upamo, da jo bo avtor se nadalje razdelal.
